PARTIZANSKE ENOTE, BOLNIŠNICE, TEHNIKE IN ZVEZE NA OBMOČJU 4. OPERATIVNE CONE NOV IN POS
Po hudih udarcih in izgubah, ki so jih na prelomu 1942/43 doživele partizanske enote na Štajerskem, se je osvobodilno gibanje spomladi 1943 sicer počasi, a vztrajno pobiralo na noge, pri čemer je bila partizanska dejavnost še vedno najmočnejša ravno na širšem celjskem območju oz. v zahodnih predelih prostora, ki ga je vojaško pokrivala 4. operativna cona slovenske partizanske vojske. Poleti 1943 in januarja 1944 sta bili ustanovljeni prvi partizanski brigadi na Štajerskem, Šlandrova in Zidanškova, po svojem prihodu pa je bila v cono vključena tudi 14. divizija. V obdobju med majem in novembrom 1944 je Štajerska, še posebej njen zahodni del, doživela dotlej neviden razcvet in razvoj osvobodilnega gibanja. Partizanske enote so se deloma s prostovoljnim prilivom, v glavnem pa z mobilizacijo okrepile s tisoči novih borcev ter nanizale vrsto vojaških uspehov. Krepitev bojne sposobnosti in aktivnosti partizanskih enot je obenem zahtevala in povzročila tudi boljšo organizacijo partizanskega zdravstva in bolnišnic, propagandnih tehnik, kurirskih mrež in ostale infrastrukture, nujne za partizansko bojevanje.